 |
 |
 |
|
|
|
 |
 |
 |
 |
Pravijo, da je bila tistega leta zelo mrzla zima. Enako kot mraz pozimi uniči asfalt, ima svoje posledice tudi v gorah. Posledice destrukcije mraza, pa sem občutil nekega dne, ko sem se po končanem plezanju usedel na velik skalni pomol, z lepim razgledom na Logarsko dolino. Trenutek kasneje, pa je glasen pok naznanil katastrofo. Skupaj z ogromnimi skalami sem padal preko stene, katero sem ravnokar preplezal. Zanimive stvari se dogajajo takrat, ko si v »ciljni ravnini« življenja.
Hm… že 16 let je od tega. Bil sem star 17 let in 16 let nazaj, sem ob takem času ležal na intenzivnem oddelku kliničnega centra. Imel sem zlomljeno roko v zapestju, zlomljeno ključnico, počeno lobanjo. Od pasu navzdol nisem kaj prida čutil, gležnji so izgledali kot ogromne otekle žoge, prsti pa so štrleli kot marsovčki. Poleg tega sem si pridelal ogromno brazgotin. Zašit sem bil praktično po celem telesu. Največ je bilo šivanja po obeh nogah, od kolena pa do boka je izgledala leva noga kot šiv na kavbojkah, nič boljša pa ni bila glava. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem bil podoben Frankensteinu. No ja, tiste prve dni sem bolj malo videl, desno oko je bilo namreč zaradi otekline zaprto, levo oko pa je bilo popolnoma krvavo. Če bi bil avto, bi me verjetno v takšnem stanju odpeljali na odpad in prodali po delih, kakor popravili.
Povem vam, zoprna zadeva se takole zbuditi v bolnici. Le dan prej pa sem bil v odlični kondiciji, visel sem lahko minute na 5 mm debelem oprimku, naredil sem celo dva zgiba na eni roki. Bil sem športnik v pravem pomenu besede. Potem pa dan kasneje v bolnici počasi v tebe kaplja spoznanje, da to niso sanje, ampak se to dogaja v resnici. Teh dni v bolnici je bilo še nekaj.
Tako sem začel zopet na dnu.
Brazgotine po glavi so pokrili malce daljši lasje, ostale brazgotine obleka, zaplete okoli gležnja je rešila še ena operacija. Vse ostale posledice nesreče, pa leta in leta discipline in treninga. Jasno, pa sem se moral pri tem tudi marsikaj naučiti. Pomemben del vsega, je bil prav načrten trening. In kakšen trening sem imel? Je bil to »Body for life«, Pilates za začetnike«, »Tek za zdravje«, kaj po LesMills programih, kakšen drug komercialno uspešen program? Nič od tega. Narava mojega stanja je zahtevala popolnoma individualni pristop. Vendar, če bi moral prehoditi enako pot danes, bi to prav gotovo naredil veliko bolje. Na svojih napakah sem se veliko naučil, zato teh napak ne bom več ponavljal.
Izkušnje, ki sem jih pri tem dobil, pa lahko prihranijo trud in čas mojim klientom. Sem mnenja, da vsakdo potrebuje individualni pristop, rezultat pa je popolnoma individualen vadbeni program in program prehrane. Različni klišeji in komercialni vadbeni programi delujejo na najmanjši skupni imenovalec in prav gotovo niso najbolj optimalna pot do cilja.
V svoji 15 letni karieri kot osebni trener, sem imel priložnost pomagati preko 200 ljudem in niti eden ni imel enakega programa. Jasno, saj niso imeli enakih ciljev, enakih možnosti za trening, niso bili enako motivirani, niso imeli enakih sposobnosti itd… Izziv je poiskati najbolj optimalno pot do cilja. Nekdo ima lahko za cilj narediti 5 pravilnih sklec, medtem, ko nekdo drug naredi 30 sklec za ogrevanje. Tako je za nekatere moje kliente primerna nordijska hoja, z nekom drugim vadim na štadionu, spet z drugim dvigujem uteži v fitnesu. NE omejujem se na katerikoli franšizni program ali vkalupljam v katerokoli ideologijo treninga.
Torej, če je kaj, kar je skupnega vsem mojim vadbenim programom je to, da se med sabo razlikujejo. Tak način dela mi vsekakor omogoča moje kompleksno, holistično znanje, pridobljeno v 20 letih, stalno izobraževanje ter kritičen pogled.
 |
 |
 |
