Ko se sprehajam po ulici, od bivše Titove do Prešernovega spomenika in zaslišim godbo iz glasbil uličnih umetnikov, se spomnem zgodbice, ki mi jo je nekoč pripovedovala babica. Tudi ta se kot vse zgodbice, obvezno začne z ‘že dolgo tega’. …naj bi se prav na tej ulici zbrali glasbeniki, ki so začeli igrati tako lepo in ubrano melodijo, da nihče, ki je prišel mimo, ni mogel , ostati ravnodušen. Igrali so tako lepo, da je prav vsak mimoidoči začel plesati. Tako je plesala cela ulica. Melodija je bila tako lepa in poskočna, da so ljudje v hipu pozabili na svoje težave in se predali poskočnemu ritmu. Plesali so prav vsi, mladi, stari, ženske, moški, otroci, bogati ali revni. Tako je plesalo vedno več ljudi in ko je bilo plesno razpoloženje na Čopovi ulici na višku, sta mimo prišla dva gluha prijatelja. Z začudenjem sta gledala na vso to poskakovanje, saj glasbe jasno nista slišala. Po nekaj minutah začudenega opazovanja, pa sta prišla do zaključka, da se je tukaj očitno vsem zmešalo.
Morate biti prijavljeni za dostop do celotnega članka
